#Kmetijstvo #SustainableFarming #ClimateAdaptation #AgriculturalInvestments #PrecisionFarming #RenewableEnergy #SwedishAgriculture #FoodSecurity #EnvironmentalSustainability
Nedavna oddaja »Agenda Special: Klimatutmaningen« na SVT je sprožila kritična vprašanja o izzivih in odgovornosti kmetijskega sektorja sredi svetovne podnebne krize. Medtem ko je program razpravljal o potrebi po zmanjšanju emisij, trajnostnih praksah in vlogi gozdarstva po odločitvah EU, očitno ni bilo zastopanosti kmetov in kmetijskih raziskovalcev.
Temeljna težava pa ni pomanjkanje ozaveščenosti ali pripravljenosti v kmetijskem sektorju za prehod. Življenje od zemlje prinaša pretresljivo zavedanje o posledicah podnebnih sprememb. Pravi izziv je dobičkonosnost.
Po nedavnem poročilu LRF in Lantmännen naj bi prehod na trajnostno kmetovanje švedski kmetijski sektor stal 80–85 milijard SEK naložb v naslednjih 15–20 letih. To pomeni letni strošek 20 milijard SEK s 15-odstotno obrestno mero, skupaj z dodatnimi 10–11 milijardami SEK letnih stroškov. Medtem ko je treba te številke upoštevati v povezavi s celotnim prometom industrije v višini približno 80 milijard SEK na leto in skupno vrednostjo porabe hrane, ki znaša približno 350 milijard SEK letno, je očitno, da je treba najti rešitev.
Zelena industrija se sooča s kompleksnim izzivom, ki ga ni enostavno rešiti z rešitvijo, ki bi ustrezala vsem. Kmetijstvo, ki je tesno povezano s svetovnim ciklom ogljika, zahteva premišljen premislek. Možnosti zelenega prehoda vključujejo večjo proizvodnjo obnovljivih virov energije, kot sta bioplin in sončna energija.
Bistvenega pomena za razpravo je določitev velikosti teh naložb glede na to, kako robustno želimo, da je proizvodnja hrane v državi. Poročilo poudarja, da je treba dohodke povečati za 25 odstotkov, da bi se ubranili povečanja stroškov. Razdelitev bremena teh stroškov znotraj kmetijske, podnebne in energetske politike je nedvomna nuja.
Naložbe v tehnologijo natančnega kmetovanja, elektrificirana vozila in namakalne rezervoarje, ki jih omogočajo programi, kot je državni Klimatklivet, prispevajo ne le k trajnosti kmetije, ampak so tudi usklajene z nacionalnimi prehranskimi strategijami in obrambnimi prizadevanji.
Trenutno je Švedska močno odvisna od uvoza hrane, s stopnjo samooskrbe okoli 50 odstotkov. Stroške je treba kriti s povečano odgovornostjo v trgovini in dolgoročno potencialno višjimi cenami hrane za potrošnike. Odvisno od državne odškodnine se dolgoročno šteje za nezanesljivo. Navsezadnje je najučinkovitejše prilagajanje podnebju zagotavljanje stabilnih in donosnih kmetijskih podjetij.
Medtem ko se Švedska spopada z izzivi kmetijske tranzicije, je ključno najti harmonično ravnovesje med ekonomsko sposobnostjo preživetja in okoljsko trajnostjo. Predlagane naložbe in strategije, opisane v poročilu, zagotavljajo načrt za zagotovitev nacionalne proizvodnje hrane ob hkratnem reševanju podnebnih vprašanj. Skupna prizadevanja, deljene odgovornosti in pametne naložbe utirajo pot odporni in trajnostni prihodnosti švedskega kmetijstva.